Edvard Kadič

Best action movie scene

😤Slovenski volilni molk: Državno sponzorirana tišina za tiste, ki lažejo najglasneje … RAZMISLIMO skupaj … Slovenski volilni molk je postal približno tako uporaben in smiseln kot pepelnik na motornem kolesu. Vsi se pridušamo in se delamo, da gre za nekakšen sveti gral demokracije, čas za globok, skoraj zenovski razmislek državljana pred nedeljsko skrinjico, v resnici pa gre za arhaičen idiotizem, ki je že zdavnaj izgubil stik z realnostjo. To, kar smo videli včeraj, je bila čista, demonstracija naše kolektivne patologije. Tik pred koncem tedna se odprejo vse fronte, med ljudi se vržejo sočne kosti in nato – točno takrat, ko bi morali leteti argumenti, ko bi morali dobiti odgovore in demantije – se sistemsko ugasne luč pod pretvezo »državljanskega molka«. Bodimo brutalno iskreni: to ni nobena zaščita volivca. To je državna zaščita manipulatorja. Živimo v svetu, kjer umetna inteligenca v petih sekundah ustvari popolnoma prepričljiv videoposnetek politika, ki pleše makareno v azilnem domu. In medtem ko se ta posnetek kot požar širi po telefonih celotne države, mi zakonsko ne smemo niti pisniti, da bi zadevo demantirali. Volilni molk je tako postal absolutno najmočnejše orožje za širjenje laži v 21. stoletju. Tisti, ki nima morale in operira iz anonimne digitalne kleti, v soboto preprosto nima nobene konkurence. Teren je njegov. Predstavljajte si, da bi v formuli 1 krog pred koncem dirke prepovedali komunikacijo po radiu z argumentom, da bo to »motilo osredotočenost voznika pred ciljno ravnino«. In nato bi nekdo z roba tribune na progo vrgel pest žebljev, ekipa v boksih pa dirkaču po pravilih ne bi smela povedati, naj zavije levo. Točno to je naša volilna zakonodaja. Zagotovljen trk v zid pri dvesto kilometrih na uro, medtem ko pametni nemo gledajo v zaslone, ker jim zakon prepoveduje govoriti. Poglejte samo realnost severno in zahodno od našega plota, kjer so že zdavnaj dojeli, da državljanov ne moreš obravnavati kot slaboumnih otrok. V Nemčiji, na Nizozemskem, na Švedskem ali pa v Veliki Britaniji za volilni molk sploh ne slišijo. Tam svobodna debata, soočenje argumentov in demantiranje laži potekajo do samega odprtja volišč. In glej ga zlomka – njihove demokracije zaradi tega niso implodirale. Nasprotno, preživijo in delujejo prav zato, ker temeljijo na odprtem dialogu in zaupanju v zdravo pamet volivca, ne pa na prisilni državni tišini, ki bi jo zavidali še v kakšni bananski republiki. Ta naš opevani volilni molk je kot tista tipična slovenska trietažna hiša, v kateri na koncu živi osamljena upokojenka s 450 evri pokojnine. Je popolnoma nefunkcionalen, absolutno predrag za vzdrževanje in zgrajen izključno na iluziji neke preteklosti, ki je že zdavnaj ni več. Država, v kateri nam Ustavno sodišče in politika vsak teden znova postrežeta z novo epizodo poceni tragikomedije, si preprosto ne more in ne sme privoščiti 24-urne tišine. Ker naš molk ne pomeni miru. Pomeni le to, da podtalna mafija, troli in spin doktorji delajo v tri izmene in na polno kurijo strežnike, medtem ko navadni ljudje meditirajo ob sobotni kavi in nič hudega sluteč čakajo, da jih v nedeljo spet nekdo pošteno prinese okoli. Čas je, da ta butalski zakon zapakiramo v škatlo in ga pošljemo naravnost na smetišče zgodovine. Točno tja, zraven blackberryjev in romantičnih idej o javnem zdravstvu po kubanskem vzoru. Zbudite se, piše se leto 2026.