Dr. Boštjan M. Zupančič (former @bmz9453)@AlesValant
23 stvari, ki jih otroci počnejo le za kratek čas… nato pa izginejo za vedno.
Nekega dne ne bodo več takoj po prebuditvi pritekli k tebi.
Ta zvok stopalic v hodniku, skok na tvojo posteljo, tiste hladne roke, ki iščejo toplino…, ne da bi se tega zavedali, se spremeni v tišino… in vrata, ki se ne odpirajo več.
Ne bodo več rekli: »Mami, očka, poglej!«
Ni več čarobnih kamnov ali nujnih risb, ki bi jih hoteli pokazati.
Njihov svet se širi… in ti, malo po malo, nisi več v njegovem središču.
Nekega dne ne držijo več tvoje roke, ko hodijo.
Najprej jo spustijo za nekaj sekund… potem za vedno.
In čeprav še vedno hodijo ob tebi, se je nekaj nevidnega že začelo oddaljevati.
Ne zaspijo več v tvojem naročju.
Ta topla utesnjenost, ta dih, ki se usklajuje z vašim…
nekega dne izgine brez slovesa.
Ne verjamejo več, da lahko vaš poljub vse popravi.
Odrgnine niso več na kolenih…, in začnejo boleti na mestih, kjer jih ne morete odpihniti.
Ne prinašajo vam več svojih »zakladov«.
Posušene liste, palice, zmečkan papir …, ni jim več treba deliti vsakega majhnega odkritja s tabo.
Nekega dne te ne prosijo več, da jim prebereš pravljico.
Glasovi, liki, skupne noči …,
jih nadomestijo zasloni in njihova lastna tišina.
Ne iščejo več tvoje postelje sredi noči.
Ni več mrzlih nog ali spontanih objemov.
Samo odmev tega, kar je nekoč bilo rutina.
Nehajo vas objemati brez razloga.
Prej so to počeli spontano, brez razmišljanja.
Potem postanejo objemi redkejši… in bolj premišljeni.
Ne kličejo vas več za vsako malenkost.
Prej ste bili odgovor na vsako vprašanje.
Zdaj se učijo reševati stvari… ne da bi najprej pogledali k vam.
Ne izbruhnejo več v smeh z vami zaradi vsake neumnosti.
Smeh se spremeni… postane bolj zadržan, bolj selektiven.
Ne potrebujejo več tvoje pomoči pri oblačenju.
Tvoje roke ne zapenjajo več gumbov… in niso več nujne.
Ne sedajo več na tvoje koleno, ker »se ne morejo več prilegati«.
A v resnici… tisto, kar se spremeni, ni velikost.
Ne poslavljajo se več s pretiranimi poljubi.
»Tisoč poljubov« se spremeni v hiter gib … ali »se vidimo kasneje«.
Ne pripovedujejo ti več vsega, kar se jim dogaja.
Njihove misli začnejo imeti vrata … in ti nimaš vedno ključa.
Ne iščejo več tvojega pogleda, da bi potrdil, kar počnejo.
In začnejo ga iskati … pri drugih.
Ne potrebujejo več tvoje stalne družbe.
Prej si bil njihovo varno zatočišče.
Potem… le še ena možnost.
Ne postavljajo ti več neskončnih vprašanj.
»Zakaj?« zbledi… in z njim del njihovega čudenja, ki so ga delili s tabo.
Ne verjamejo več, da si nepremagljiv.
Nekega dne odkrijejo, da tudi ti dvomiš, da se tudi ti utrudiš… in te ne gledajo več na enak način.
Ne prosijo te več, da bi se z njimi igral.
Igrače se spremenijo… in ti nisi več del te igre.
Ne iščejo več utehe v tvojih rokah iz navade.
Naučijo se stati na lastnih nogah… čeprav jo včasih še vedno potrebujejo.
Nehajo biti majhni, ne da bi ti to opazil.
Ni določenega dneva.
Samo kup trenutkov, ki se nikoli ne vrnejo.
In nekega dne … ne živijo več z vami.
Hiša še vedno stoji … a ne zveni več enako.
In takrat razumete, da je bilo vse to … neponovljivo.
Otroštvo vas ne opozori, ko odide.
Ko odhaja, ne izda niti zvoka.
Raztopi se v vsakdanjih dneh… medtem ko misliš, da je še čas.
In zato, dokler še tečejo k tebi,
dokler še segajo po tvoji roki,
dokler si še njihov cel svet… glej jih, poslušaj jih, objemi jih več, kot je potrebno.
Ker nekega dne, ne da bi se tega zavedal…
bo to zadnjič.
