Miran Zore

Aron Vučić kot Arman Durmiši? Juventus spet nakupuje v Kopru, zanima ga napadalec, ki bi lahko postal velik projekt 👇👇👇

Slovenska desnica danes ne predstavlja resne alternative, ampak predvsem vzorec ponavljanja. Navzven deluje kot politična opcija, ki zagovarja svobodo, odgovornost in tradicijo, v praksi pa se pokaže, da teh pojmov ne zna dosledno živeti. Njena največja težava ni v tem, da bi bila preveč radikalna ali premalo popularna, ampak v tem, da nima jasnega, notranje usklajenega jedra. Na področju ekonomije se deklarira kot zagovornica trga, vendar ob prvem resnem preizkusu pokaže nezaupanje do lastnih načel. Namesto jasne podpore podjetništvu in svobodni pobudi pogosto zdrsne v selektivni intervencionizem, kjer država ostaja ključni igralec, le da tokrat za “naše”. Tak pristop ni liberalen, ampak oportunističen. Podobno je na družbenem področju. Namesto da bi branila svobodo posameznika kot temeljno vrednoto, pogosto prevzame vlogo moralnega arbitra. Ne zaupa družbi, da bo sama našla ravnotežje, ampak ji želi to ravnotežje predpisati. To ni konservativna drža v klasičnem smislu, ampak izraz nezaupanja do posameznika, do sprememb, do časa, v katerem živimo. Če gremo še korak globlje, postane jasno, da problem ni zgolj programski, ampak psihološki. Slovenska desnica ne deluje iz pozicije samozavesti, temveč iz občutka ogroženosti. Njena politika je zato pogosto reaktivna. Ne postavlja tem, ampak nanje odgovarja. Ne oblikuje prostora, ampak se nanj odziva. Identiteto gradi skozi nasprotovanje, ne skozi lastno vsebino. To se jasno kaže tudi v njenem razumevanju “slovenskosti”. Namesto da bi identiteto razvijala kot živ, dinamičen proces, jo pogosto reducira na simbole in folkloro. Zastava, tradicija, retorika, vse to ostaja na ravni forme. Manjka pa vsebina: odgovor na vprašanje, kaj pomeni biti svoboden, samozavesten Slovenec danes. Brez tega identiteta postane kostum, ne pa realna družbena sila. Zato desnica ne uspe nagovoriti širšega prostora. Ne zato, ker ne bi imela priložnosti, ampak ker ne ponuja prepričljive alternative. Njena politika ni dovolj jasna, da bi mobilizirala, niti dovolj odprta, da bi povezovala. Ostaja ujeta med željo po oblasti in strahom pred spremembo. In prav v tem je njena temeljna omejitev: ne izgublja zato, ker bi bila prešibka, ampak zato, ker ni definirana. Ne vodi, ampak čaka. V politiki pa tisti, ki čaka, na koncu vedno ostane na robu dogajanja.