Dusan Olaj

@BojanPozar Strateški esej brez operativnosti. Pri nas nikoli ni problem ‘kaj’. Problem je, da ‘kako’ ostane na papirju.

Program na 2 straneh. 🤷🏻‍♂️

Hvala vsem za všečke in komentarje na Linkedinu in Fb. Več kot 150.000 ogledov. Nisem pisal zaradi njih. Napisal sem, ker ni nihče drug namesto mene. Danes, sedem dni kasneje, bi isti zapis napisal bistveno krajše in drugače. Napisal bi, da me je do dna duše sram naše politike in da si je volivci ne zaslužimo. Kot družba smo postali priče in ujetniki vsega najslabšega, kar si lahko nekaj polariziranih političnih nasprotnikov sploh podtakne in očita. In nas s tem deli. Sploh ne gre več za volivce ali za prihodnost Slovenije. Gre za boj na življenje in smrt za politično eksistenco in preživetje zgolj nekaterih. Če te volitve izgubijo, v normalnem svetu, v katerem živimo, sploh ne preživijo. To je dejstvo. In ko nam grozijo in nas strašijo s prihodnostjo … To, s čimer nas strašijo, se nam dogaja že danes. Prodajajo nam sedanjost, ne prihodnosti. Ne vem, kakšna bo politična prihodnost Slovenije. Vem pa, kaj bom sam storil zanjo. Izbiral bom tako, da ne bo taka, kot je bila zadnji teden. Da v njej ne bo tistih, ki delijo in netijo, lažejo, podtikajo, se prodajajo in kupujejo usluge, zlorabljajo zakone in naš denar. Pot obstaja. Zelo dolga. Ena sama. Nekdo jo mora začeti. Ni idealne izbire za vse. Naj jo začnejo tisti, ki so zmožni preseči delitve na naše in vaše. Tisti, ki imajo realne programe in cilje. Tisti, ki nas bodo prepričali, kako te programe uresničiti – in jih tudi dejansko uresničiti drugače, kot je politika to počela do danes. Tisti, ki bodo svoje obljube znali izpolniti – z besedami in dejanji. Mi pa enkrat za vselej nehajmo biti naključni opazovalci. Pot je za vse, ne zgolj za peščico izbranih. Sic.

VOLITVE SE BLIŽAJO. GOSPODARSTVENIKI PA SMO TIHO. To ni naključje. V Sloveniji je postalo nevarno biti politično zainteresiran podjetnik. Če kaj rečeš – tvegaš posel. Če nič ne rečeš – tvegaš državo. Zato so kolegi gospodarstveniki raje utihnili. In v ta vakuum so vstopili politiki, ki se na gospodarstvo spoznajo približno toliko, kot se mi na vodenje parlamenta. 35 let sem v poslu. Polovico tega časa sem preživel na poti – v letalih, hotelih, na gradbiščih po svetu. Več kot 5 milijonov preletenih kilometrov, reference v več kot 70 državah sveta. S sodelavci smo zgradili podjetje, ki danes 95 % prihodkov ustvari v tujini. In še vedno ima sedež v Sloveniji. Politiko sem ves čas spremljal od blizu. Nikoli pa nisem bil od nje odvisen. Niti malo ne. Mnogi moji prijatelji so šli v politiko. Ko so se vrnili, skoraj polovica njih niso bili več prijatelji. Politika jih je za vedno spremenila. Kaj za vraga se zgodi v parlamentu, ko nekdo položi roko na ustavo? Razsvetljenje zagotovo ne. Kasnejša dejanja to potrjujejo. Tudi sam sem enkrat stopil v politiko. Ne zato, ker bi to želel – ampak ker so me povabili. Predlagali za gospodarskega ministra. Zakaj pa ne? 30 + let izkušenj. Podjetnik leta in Nagrada GZS za izjemne gospodarske dosežke v malhi. In predvsem – izkušnje iz realnega gospodarstva. Ne iz učbenikov. Iz prakse. Spominjam se tistega februarja. Do tiste tiskovne konference sem bil za 99 % ljudi uspešen podjetnik. Po njej samo še za 49,99 %. Za ostale sem postal luzer. Politika me ni vzela za svojega. Mi je pa za vedno pritisnila politični predznak. Tako deluje naš politični prostor. Naši in vaši. Vse v redu, dokler ekonomija cveti. Danes pa me skrbi nekaj drugega. Politika izvršnih dejstev je povozila diplomacijo, gospodarstvo postaja sponzor/donator te politike po sili razmer in ne zaradi interesa. Rešujemo enačbe z neznanimi neznankami. Kapital postaja še posebej previden. In v tem svetu se Slovenija še vedno prepira sama s sabo. Politiko je sicer zelo enostavno meriti. Vzemi predvolilne programe. Naredi inventuro. In prečrtaj obljube, ki niso bile uresničene. Razlika pove skoraj vse. Pravilno vprašanje je kaj nisi naredil in ne zakaj nečesa nisi naredil. Ni potrebe za spine, bote in izgovore, ki jih piše umetna inteligenca. Politika je danes skoraj edina “obrt”, ki dobi 100 % avans za delo. In potem ta avans porabi za negacijo tega, za kar ga je dobila. Slovenija na koncu ostane brez obojega: – brez realiziranih obljub – in brez denarja. In predvsem brez izgubljenega časa. Pred leti sem bil na večerji pri islandskem predsedniku Ólafurju Ragnarju Grímssonu. Islandija je takrat pravkar preživela finančni kolaps. Vprašal sem ga: Kako ste državo potegnili iz brezna? Rekel je: »Z enotnostjo.« Vprašal sem: Kaj ste naredili, da ste dosegli enotnost? Njegov odgovor me je šokiral. »Nič. Enotnost je prišla sama. Ker je bil čas.« Pri nas očitno še ni. Sam Slovenijo še vedno vidim kot čudovit startup. Imamo znanje. Imamo podjetnike. Imamo globalna podjetja. Imamo pa en velik problem: Ne znamo / zmoremo se dogovoriti, kdo bo to našo državo sploh “pitchal”. Zelo, zelo daleč smo od tega. Zato na teh volitvah ne bom volil levih ali desnih. Ne bom volil tistih, ki izključujejo. Ne bom volil tistih, ki dokazljivo lažejo. Ne bom volil tistih, ki ne priznavajo pravne države. Volil bom tiste, ki me bodo prepričali da se bodo znali dogovarjati in povezovati. Tiste, ki razumejo, da se politika meri z rezultati. Ne na koncu mandata, ampak skozi ves čas. In volil bom tiste, ki imajo pogum povedati resnico: da nič ne bo enostavno. Slovenija je premajhna za delitve. V tem ponorelem svetu imamo in bomo imeli dovolj problemov tudi, če bomo vsi na isti strani. Morda je čas, da gospodarstveniki spet povemo, kaj mislimo. Da preglasimo politiko. Slovenija je samo ena. In kdorkoli ali kakorkoli že obljublja nove in boljše čase si bo moral priznati, da bo to možno zgolj, če bo Slovenija imela uspešno gospodarstvo. Pustite nam ga, da ga vodimo tisti, ki ga znamo.

Pozdravljeni, Žiga. Pišem z desno roko že od nekdaj. 🙂 Moj zapis ni politična izjava, ampak razmislek iz 35 letne prakse. Vprašanje pravičnega plačila presega delitve na levo in desno. Gre za ravnotežje med ustvarjeno vrednostjo, odgovornostjo in vzdržnostjo sistema. O tem lahko razmišljamo kot podjetniki, zaposleni ali državljani – brez ideoloških oznak. Delitve prepuščam politiki. Sam govorim o realnosti podjetja.

Tudi g. Olaj je postal desničar.

KAJ JE PRAVIČNO PLAČILO ZA DELO ? Kot podjetnik, ki že 35 let vsak mesec skrbi za plače zaposlenih, lahko povem, da je beseda pravično ena najtežjih, ko govorimo o plačilu. V podjetju pravičnost ne pomeni, da vsi dobijo enako. Pravičnost pomeni, da vsak dobi toliko, kolikor s svojim znanjem, odgovornostjo in ustvarjeno vrednostjo prispeva. Plačilo ne more biti odvisno od tega, koliko otrok imaš, ali živiš v najemu, ali nakupuješ v Mercatorju ali Hoferju. To so življenjske okoliščine, ki jih mora urejati socialna politika države, ne pa podjetje. Če plačilo postane odvisno od osebnih okoliščin, potem ne govorimo več o pravičnosti, ampak o prerazporejanju. Podjetje lahko izplača samo tisto, kar ustvari na trgu. Plača je rezultat ustvarjene vrednosti. Če tega ne razumemo, bomo kmalu ugotovili, da pravičnost brez produktivnosti ne zdrži dolgo. Zame je pravično plačilo: da je dogovorjeno transparentno, da nagrajuje znanje, odgovornost in rezultate, da omogoča dostojno življenje, in da podjetju hkrati omogoča razvoj ter nova delovna mesta. Pravičnost ni občutek. Pravičnost je ravnotežje med prispevkom, odgovornostjo in zmožnostjo sistema, da to dolgoročno vzdrži. Če bomo pojem “pravično” uporabljali brez jasne definicije, bomo ustvarili več pričakovanj kot realnih možnosti. In to na koncu ni pravično do nikogar.

Težko je spregledati paradoks: smernice še niso uradno potrjene, niso javno objavljene, niso prestale celotne institucionalne poti – pa se o njih že govori kot o dokončnem, skorajda nespor­nem standardu. To ni zgolj proceduralna podrobnost, temveč vprašanje strokovne integritete in javnega zaupanja. Nacionalne prehranske smernice niso blogersko mnenje, temveč dokument, ki vpliva na šole, bolnišnice, domove za starejše in vsakodnevne prehranske navade prebivalcev. V Sloveniji imamo nevarno navado, da določene koncepte hitro povzdignemo na raven skoraj svetih resnic. Ko se enkrat označijo kot “znanstveno dokončne”, postane razprava nezaželena, dvom pa skoraj herezija. A znanost ni dogma, temveč proces. In prav pri tako občutljivem področju, kot je prehrana celotne populacije, bi morala biti odprta strokovna razprava pravilo, ne izjema. Preden nekaj razglasimo za novo normo, bi morali najprej zagotoviti, da je pot do nje transparentna, vključujoča in strokovno prepričljiva

Moški v Sloveniji v povprečju zaužijejo šestkrat, ženske pa štirikrat več mesa od priporočil, ugotavljajo avtorji novih slovenskih prehranskih smernic, s katerimi pa niso zadovoljni na NIJZ. Piše: Sarah Neubauer. 🔗n1info.si/novice/sloveni… 👇

Združenje Manager me je vprašalo za pogled na Slovenijo 2030. Zapisal sem, kar iskreno mislim. zdruzenje-manager.si/novice/dusan-o…

Še se da....... 24ur.com/novice/sloveni…

@IvanSimic59 Ko ne gre več, ne gre več. Opazno utrujeni so vsi. Ni za vsakogar to poslanstvo.

Vlada za normirani s.p. uvedla petletno prepoved, poslanci koalicije popravljajo napako vlade, kot jo je imenoval predsednik vlade in predlagajo triletno prepoved. Več na simic-partnerji.si/2026/02/05/nor… Kaj menite?

Moje vprašanje : Na podlagi česa je Mesec ocenil zmernost tega dviga? Odgovor bo pomagal marsikomu pri vodenju podjetja.... Ob sporočilu o spremembi je Mesec dejal: "Dvig je ambiciozen, ampak realen. Pomeni, da bo vsak zaposleni, ki dela 40 ur na teden, zaslužil več od praga tveganja revščine, kar je bil moj osrednji cilj." Hkrati ocenjuje, da je ta dvig dovolj zmeren, da ne bo povzročil negativnih gospodarskih učinkov.

Naročen sem na časopis Delo.

Vau. Kakšna pomlad se nam obeta. Čez dva meseca se bomo odločali. “Mainstreami” so selekcijo že opravili – da nam poenostavijo izbiro: ali naj čisto vse ostane čisto tako, kot je bilo zadnja 4 leta… ali pa bo čisto vse čisto drugače. Jaz pa razmišljam o tem da svet ne bo ostal enak, če se mi vsi skupaj ne spreminjamo. V mislih imam vse, tiste, ki nam jih ponujajo in nas ostale.🌱

Mi lahko kdo tole prevede ? “Ocenjujem, da bodo posledice dviga predvsem pozitivne, ker je dvig realen, čeprav je ambiciozen.”

Ni problem Slovenije zaplinjanje......vredno poslusanja od 2:37:00 naprej, tisto prej in precej tistega v odgovorih potem, pa lahko mirno pozabite in zbrisete. youtube.com/live/HBUZ_Ce-9…

@ZigaTurk Tole 👌. Modrost ni informacija. Je prepoznavanje vzorcev skozi čas. Zahteva gube.

Najboljše kar sem danes prebral na Substacku. In vredno razmisleka na začetku leta. ::: Nekaj so vam ukradli, še preden ste temu utegnili dati ime. In nato so vam zaračunali, da bi to dobili nazaj. Petnajst let sem preučeval starodavne sisteme – zoroastrske ognjene templje, sufijske kroge, domorodna sveta, samostanska gospodarstva. Ne kot turist, temveč kot forenzik. Zanimalo me je: kaj so ljudje premogli deset tisoč let, česar nenadoma nimamo več? Ugotovitve so naslednje: Ukradli so vam rituale Vsak človeški prehod je nekoč imel svoj obred. Rojstvo, smrt, odraslost, poroka, žalovanje, letni časi. Staroste so držale prostor, skupnosti so pričale. Posameznik je bil metaboliziran prebavljen v celoto. Danes? Svoje napredovanje objavite na LinkedInu in se sprašujete, zakaj deluje votlo. Žalujete sami v stanovanjih, kjer patologizirate temo, namesto da bi ji pustili, da vas iniciira. Psihoterapija stane 200 evrov na uro, da počne to, kar so vaški starešine počeli brezplačno. Ukradli so vam modrece Starejše skladiščimo v DSO in se čudimo, zakaj so mladi brez smeri. Vsaka starodavna kultura je vedela: modrost ni informacija. Je prepoznavanje vzorcev skozi čas. Zahteva gube. Danes so vaši modreci vplivneži – 26-letniki, ki iz najetih Lamborghinijev poučujejo o "miselnosti obilja". Ukradli so vam tišino Nekoč so obstajali prostori brez zunanjih dražljajev. Hoja. Čakanje. Ure pred spancem. Tema, dobesedna in metaforična. Danes je vsaka vrzel monetizirana. Podkasti pod tušem, zasloni v dvigalih. Obvestila na telefonu so moderni cerkveni zvonovi – a ne kličejo vas k sebi, temveč nazaj k stroju. Že leta niste imeli neprekinjene misli. Ukradli so vam smrt To je ključno. Vsaka tradicionalna kultura je smrt postavila v središče. Memento mori. Čaščenje prednikov. Lobanja na menihovi mizi. To ni bilo morbidno, temveč razjasnjujoče. Poznali ste okvir, zato je slika nekaj pomenila. Mi smo smrt skrili v bolnišnice. Jo sanirali. Jo zanikali. In s tem ukradli edino stvar, ki življenju daje nujnost. Zdaj neskončno drsite po zaslonih, ker se vam neskončnost zdi mogoča. Optimizirate desetletja, ki vam niso zagotovljena. Odlašate z življenjem, ker smrt ni resnična, dokler ni vaša. Groza ni v tem, da umirate. Groza je umreti brez življenja – s sumom na samem koncu, da ste ves čas vedeli, da bi moralo biti drugače. Vir: @0xmalte/note/c-191657291?r=17wi0t" target="_blank" rel="nofollow noopener">substack.com/@0xmalte/note/…

Šah je ena redkih disciplin, kjer ni prostora za všečnost. Vsaka poteza ima posledico. Takoj ali kasneje. Politika bi se lahko od šaha naučila vsaj tri stvari: – da ni vsaka hitra poteza pametna, – da populizem ni strategija, – in da konec vedno pride – vprašanje je le, v kakšnem položaju. Odprtje zahteva znanje. Sredina igre pogum in kreativnost. Zaključek pa hladno odgovornost. Danes pogosto preskakujemo prvo fazo, improviziramo v drugi in se čudimo posledicam v tretji. In potem iščemo krivce – namesto, da bi priznali slabe poteze. Dobra politika, tako kot dobra partija šaha, ne potrebuje aplavza. Potrebuje razmislek, disciplino in dolg pogled.

@SiolNEWS Nekaterim se zelo dogaja. Zgleda, da bozicek se ni izkoristil vseh moznosti.

Minister Mesec: Predlagam 1000 evrov neto minimalne plače #vŽivo siol.net/novice/sloveni… via @SiolNEWS

Druga plat skrbi zaradi božičnice..... Konec leta 2019 so bile slovenske cene električne energije za gospodarstvo ter institucije za 21% pod evropskim povprečjem, konec leta 2024 pa le še 5% pod evropskim povprečjem. Dvig cen električne energije po letu 2019 je izrazito poslabšal konkurenčnost slovenskega gospodarstva. V najbolj nepravem trenutku.