Sašo Dolenc@SasoDolenc
V našem javnem medijskem prostoru nenehno poslušamo opozorila o lažnih novicah in dezinformacijah. Zdi se, da je beseda »dezinformacija« postala priročen krovni izraz za čisto vse, kar je sporno ali politično motivirano. Vendar s takšnim posploševanjem delamo veliko napako in si zamegljujemo pogled na realnost. Tuje strokovne institucije že dolgo jasno ločujejo med tremi vrstami informacijskih motenj. Najprej so tu dezinformacije (disinformation), torej vsebine, ki so v svojem bistvu neresnične in ustvarjene z jasnim namenom zavajanja. Sledijo jim misinformacije (misinformation), ki so prav tako netočne, vendar pri njihovem širjenju ni zlonamernega namena – gre za nenamerne napake ali površnost pri deljenju vsebin. Popolnoma spregledana pa ostaja tretja in pogosto najbolj uničujoča kategorija: malinformacije (malinformation). Ta pojem opisuje informacije, ki so faktično povsem točne in resnične, a so bile pridobljene in javnosti razkrite z izrazito zlonamernim namenom, da bi povzročile politično ali osebno škodo.
Klasičen primer malinformacij so objave elektronskih sporočil ali na skrivaj posnetih pogovorov, ki nastanejo kot posledica načrtne provokacije oziroma nastavljene zanke. Tarče so zvabljene v lažen občutek varnosti, izrečene besede pa so resnične. Ko se takšni posnetki znajdejo v javnosti, to niso dezinformacije, temveč resnica, zlorabljena kot orožje. Če mediji in politika takšne primere na hitro odpravijo kot »kampanjo dezinformiranja«, nehote napadejo dejstva sama. S tem se izgubi priložnost za zrelo družbeno razpravo, ki bi morala obravnavati oboje: tako problematičnost izrečenih besed kot tudi nelegitimnost metod tuje obveščevalne agencije. A da bi resnično razumeli mehaniko takšne operacije, ne smemo ostati le pri vsebini prisluhov. Zahtevati je treba popolno transparentnost celotnega procesa, od zbiranja teh informacij do njihove distribucije v javnost.
Prav pri vprašanju distribucije pa pridemo do največjega problema uradne naracije, ki ne zdrži resne kritične presoje. Zgodba o tem, da je nek naključni občan povsem slučajno opazil sumljive tuje operativce ene najbolj skrivnostnih zasebnih obveščevalnih agencij na svetu in se nato odločil, da o tem obvesti točno določen levo usmerjen tednik ter specifično nevladno organizacijo, je preprosto neverodostojna. Še več, tudi če bi novinarji in aktivisti dejansko dobili takšen ohlapen namig z ulice, sami brez zaledja državnega aparata nikakor ne bi mogli priti do pravih imen tujih tajnih agentov, njihovih letalskih povezav in operativnih podrobnosti. Za takšne preiskave so potrebna orodja in pooblastila, ki jih imajo izključno državne obveščevalne in varnostne službe.
Kar je pri vsem tem najbolj presenetljivo in čudno, je dejstvo, da se o teh očitnih luknjah v uradni zgodbi v slovenskem javnem prostoru sploh ne govori. Osrednji mediji teh nelogičnosti ne problematizirajo, ampak takšno različico dogodkov sprejemajo brez vprašanj. Dokler javnost ne dobi jasnih odgovorov na to, kdaj točno so slovenske tajne službe zaznale to vmešavanje in po kakšnih neformalnih kanalih so te informacije najverjetneje nato strateško lansirale izbranim, prijateljskim novinarjem tik pred volitvami, zgodbi nismo prišli do dna. Brez natančne časovnice izvedbe in razkritja resničnih zakulisnih mehanizmov celotna afera ostaja nepojasnjena, javnost pa prikrajšana za razumevanje tega, kako se v resnici usmerja slovenski politični in medijski prostor.
