MŠtrtak

Kakšne neumnosti. Če se umakne Golob, bo Svoboda ok in poštena stranka? Še zmeraj bo gazda Jankovič alias Šerif 10%.

Starih komunistov davki ne bolijo, ker jih ne plačujejo. Nanje stanovanjska kriza ne vpliva, saj živijo v ukradenih vilah v Ljubljani in ob morju katerih graditelje so njihovi starši umorili. Prejemajo nikoli v resnici zaslužene pokojnine. Oni se v življenju bojijo le poštenja.

Primer mlade družine. Gre za dejansko stanje. Otroci prijatelja. Oba zaposlena v Avstriji. En otrok. Trenutno. V kolikor živita na socialistični strani Alp in uveljavljata vse transferje, ki jima v Avstriji pripadajo(Familienbonus, Pendler etc.), bosta imela skupaj ca. 8000€ reketa s strani FURS-a na leto. V kolikor se preselita v Avstrijo, teh 8000€ na leto ostane. Stara sta 20 let, se pravi 8000x45. Plus inflacija, revalorizacija etc. Ampak pustimo sedaj to, upam da je jasno. Ergo. Kaj storiti. Preselila sta se v Avstrijo, v Bad Radkersburg, kjer teh 8000€ na leto porabita za najem 100m2 stanovanja. Novogradnja. Toliko bi za najemnino odštela tudi v Murski Soboti, mogoče nekoliko več. Zraven tega dobita še delujoče javno zdravstvo, cenejši vrtec in perspektivo za otroka. Vsem mladim svetujemo tako. In tega bo vse več. Tudi meni je zelo žal, da sem gradil in investiral ves kapital, zaslužen v tujini, doma. P.S. Včasih so hodili v tujino predvsem nižje izobraženi kadri. Danes odhaja smetana, najvišja dodana vrednost. Inženirji, zdravniki, diplomirani kader. Ampak očitno to porabnike proračuna ne zanima. Predvsem pa ne kleptomane na oblasti.

Rezultat volitev bi v normalni demokraciji z normalnimi strankami napeljeval na veliko koalicijo. Žal Svoboda ni normalna stranka, ampak so se pokazali kot korupcijska interesna skupina. A vendar, če bi Svobodo prevzeli pošteni ljudje, ki so bili do zdaj tam koristni idioti, bi lahko razmišljali o vladi Svoboda+SDS, a brez Goloba. Druga čista možnost je manjšinska velika koalicija (NSi+Demokrati+SD) z SDS kot pogodbeno partnerico zunaj vlade, podobno kot pri Šarcu Levica. Podobna mala velika koalicija bi dodala še Levico in bi iskala podporo v parlamentu enkrat pri SDS, drugič pri Svobodi. Enobarvne vlade lahko nastanejo samo v primeru, da pride do izdaje volivcev. Svoboda pri Demokratih ali NSi+ najprej kupi en glas, da dobi Golob mandat, do sestave vlade pa gre še bik, kamor je šel štrik. Tako je Drnovšek naredil s Puckom in SLS. To bi bila izdaja volivcev. Bistveno pa je, da Golob, glede na to, da ga držijo s prisluhi 6-10, ni primeren za predsednika vlade. Tudi bi bil red, da nekdo, ki izgubi 1/4 sedežev, ne vodi vlade. Šibka enobarvna vlada je tudi vlada SDS+NSi+Demokrati+ (SD ali Resnica), ki pa jo Janša, šibko desno vlado za vsako ceno, pravilno, zavrača. Pride pa v poštev, ko so vse druge možnosti izčrpane. Čisto zadnja možnost so predčasne volitve.

🙄 Temu lahko rečemo - politična koma. Pripnite se, ker nas čaka 90 dni najbolj surovega in krvavega političnega plesa, kar smo jih videli. Nekdo bo moral pogoltniti ponos in storiti politični samomor, ali pa gremo vsi skupaj še enkrat vrčt kocke na volišča. Slovenija se je znova zbudila v tisti znani, utrujeni politični komi. Nekateri romantiki z manj domišljije temu še vedno pravijo »demokratični proces«, a bodimo iskreni – to je zgolj neizprosen rentgenski posnetek družbe, ki je izgubila kompas in sedaj tava po gosti megli. Pričakovati od povprečnega volivca, da bo v tistem medijskem uličnem pretepu, ki so mu osrednji mediji rekli »soočenja«, sprejel premišljeno odločitev, je enako, kot če bi slepemu naročili, naj naslika sončni zahod. Naši mediji so popolnoma odpovedali; niso več filter med resnico in populizmom, temveč so postali zgolj megafon za kaos. Ko se to zgodi, demokracija ne le šepa, temveč ji počasi, a zanesljivo odmrejo udi. Prisluhi, o katerih 36 ur po končanih volitvah nihče več ne govori, so bili le orodje kaosa, ustvarjeno zato, da se je na nekoga kazalo s prstom. Tako kot vedno, ko argumentov zmanjka – nekdo mora postati dežurni krivec. Številke ne lažejo, čeprav naša disfunkcionalna Državna volilna komisija očitno še vedno uporablja abakus iz prejšnjega stoletja. Sramotno je, da se podatki leta 2026 ne ujemajo in da še danes ne vemo, ali so glasovi pravilno prešteti ter kdo je pravi zmagovalec volitev. A če je vse tako, kot je objavljeno, poglejmo dejstva. Največji poraženec tokrat ni neka abstraktna ideološka opcija, temveč Robert Golob osebno. Izguba 77.000 volivcev v enem mandatu je dokaz, da so ljudje spregledali prevaro, a žal očitno ne v zadostnem številu. Za to so krivi mediji in aktivizem nevladnih organizacij, ki nam je v zadnjem trenutku prikazal predstavo epskih razsežnosti, za katero bi v Hollywoodu podeljevali kipce. Še huje – Golob je postal popoln talec. Ob vmešavanju tujih obveščevalnih služb se bo na črnem trgu veselo trgovalo s prisluhi in posnetki, kar pomeni, da bomo v primeru njegovega novega mandata gledali neskončno reprizo najcenejše telenovele, polne afer in izsiljevanj. Morda ne bodo javna, a vlada pod Golobom bo politični talec črnega trga – drugih držav, ki bi lahko prišle do teh materialov, ter same sebe. Znašli smo se v čudoviti absurdni drami, v pravi politični pat poziciji, kjer nihče ne more z nikomer. Ironija usode je, da lahko Golobovo politično kožo trenutno reši le Anže Logar – večni talec lastne neodločnosti, ki mu preprosto manjka tista surova državniška karizma. Toda če Logar vrže ta rešilni obroč in skoči v isti bazen, v katerem se že veselo namaka Levica, bo to njegov zadnji skok. Zanj bi bil to čisti ideološki in politični harakiri. Vsi bomo vedeli, da je dušo prodal »Loži«. Medtem pa Zoran Stevanović modro sedi v kotu, pije kavo in opazuje. Njemu sploh ni treba mazati rok z vladanjem; udobje opozicije bo zanj najbolj donosno, saj bo kapitaliziral na pregovoru, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima – kar je s pridom izkoriščal že v sami kampanji. Tudi ob ponovljenih volitvah lahko s takšno držo pridobi do 5 odstotkov glasov, česar se resno zaveda. Sanjači sicer še vedno rišejo utopične koalicije tretjega bloka (Svoboda, NSi, Demokrati), a matematika je tukaj neizprosna in ne dopušča iluzij – večine preprosto ni. Da ne omenjamo resničnega zgubaša teh volitev Vladimirja Prebiliča, ki se je kljub uglajenosti komaj prebil mimo Zmaga Jelinčiča. Glede na izhodišča pa se Prebiliču lahko pridruži tudi tokratni realni poraženec, Han, ki je s svojo stoičnostjo in kampanjo, popolnoma odklopljeno od realnosti in nove medijske stvarnosti, pristal točno tam, kjer mu je mesto. V naslednjih 90 dneh bomo priča surovemu, krvavemu plesu. Nekdo bo moral pogoltniti ponos, privoliti v nemogoč kompromis in s tem storiti politični samomor, ali pa bomo poskušali ohraniti obraz in znova romali na volišča. Ta stara, analogna in razpadajoča država, ki ne zna prešteti niti lastnih glasov, kaj šele rešiti zdravstva ali pokojnin, ne potrebuje več kozmetičnih popravkov. Potrebuje korenito digitalno reformacijo. A tragikomedija ostaja: te prenove trenutno ni sposoben izvesti noben od obstoječih obrazov. Pripnite se. Prihaja “pomlad” in z njo najdaljših 90 dni slovenske politike.