Sabitlenmiş Tweet
Ime mi je Milena Miklavčič.
Nisem ne zgodovinarka, ne psihoterapevtka, a se mi je življenje obrnilo tako, da je v mojem vsakodnevnem delu prisoten tudi (zelo laičen) ščepec enega in tudi drugega.
Po naravi sem radovedna, vztrajna, včasih celo precej trmasta ženska, ki že več desetletij zapisuje resnične zgodbe – predvsem žensk – ki se jih je zaradi molka in pometanja pod preprogo velikokrat prezrlo.
V središču mojega ustvarjanja je človek: ranjen, osamljen, prezrt, porinjen na rob, neslišan, nerazumljen, pogosto nemočen v silnem ''matranju'', da vsaj preživi.
Rada poslušam, še raje zapisujem. Ne olepšujem in ne posplošujem – moje zgodbe so iz mesa in krvi. Takšne, kot so jih pripovedovali ljudje sami. Neizprosno iskrene.
Najbolj sem znana po zbirki petih knjig "Ogenj, rit in kače niso za igrače", v katerih sem zbrala več kot štiri tisoč izpovedi ljudi, rojenih med koncem 19. stoletja in začetki 21. stoletja.
V teh knjigam sem zgolj zapisovalka, zato v njih ne morete in ne smete iskati t. i. ''literarne vrednosti''.
Pripovedi se dotikajo najbolj intimnih področij – od spolnosti do nasilja, od revščine do vere (tudi verskega fanatizma), od družinskih zgodb do prepovedanih ljubezni. Nastajale so več kot štirideset let, zbirala sem jih po vaseh in mestih, med pripovedovanji smo sedeli na najbolj neverjetnih mestih, nekoč celo na leseni brvi, ki jo je pod večer, sredi nevihte, odnesla voda.
Nekaj zgodb je navdihnilo Urško Djukić, da je posnela animirani dokumentarec "Babičino seksualno življenje", ki je prejel najvišje možno priznanje- Oskarja.
Zadnja leta pišem tudi romane. V njih prepletam resnične dogodke z elementi fikcije. Pišem kriminalke, a take, kjer se dogajanje še zdaleč ne vrti okoli morebitnega zločina! Ta mi služi le za ''odskočno desko'', da prikažem posledice globoko zastrupljenih odnosov in prikritih zlorab.
Prvi avtorski roman je izšel leta 2021. Naslov ''Kje je otrok'' približno nakazuje tudi vsebino.
Že pred leti, ko sem slišala zgodbo o dveh sestrah, o tem, kako je starejša ukradla otroka mlajši, ki je rodila pri komaj dvanajstih letih, sem sklenila, da je napočil čas, da se tudi sama preizkusim v pisanju.
Roman je bil moj prvenec in četudi ne sodim med ''slovensko pisateljsko elito'', sem vesela, da smo naredili dva dotisa, kar pomeni, da je šel glas o njem od ust do ust: zadovoljni bralci so ga priporočali tudi drugim.
Roman "Mehko kot britev" je nastal po zgodbi ženske, ki so jo v času Jugoslavije silili v spolne usluge za politično elito. V njem se fikcija sreča z dokumentarnim, srhljivost s krivico, z zlomljenimi srci, uničenimi življenji.
Trenutno pišem nov roman z delovnim naslovom "Snežni grob". Z njim nadaljujem svojo pot: raziskujem človekovo najglobljo bolečino, sočustvujem z žrtvami nasilja, poskušam predstaviti tudi tiste, ki so slepi za trpljenje bližnjega.
Glavna junakinja Katarina se je pri štirih letih rešila iz versko-ezoterične sekte, ki je ''oprala'' možgane njeni mami.
Tisti, ki berete moje knjige, veste, da ne maram olepševanja. Prav tako ne pišem zato, da bi (lažno) tolažila, nasprotno- želim, da bi odpirala oči.
Verjamem, da pisanje lahko vsaj mičkeno pozdravi – če ne tistega, ki ga je doživljal, pa vsaj onega, ki ga prebere.
Zgodbe, ki jih zapisujem, bralca morda pretresejo, a ga hkrati nekako primorajo, da o njih razmišlja. Ni nujno, da se z menoj strinja, vesela sem, če se poskuša tudi sam dokopati do podobnih zgodb, ki mu morda s časom odprejo oči, da sam spozna, da se pod lepo ''cvetočo slovensko preprogo'' skriva marsikaj.
Sem tudi mama štirih otrok, babica petim vnukom. Z Najdražjim sva zgradila hišo, otrokom pomagala, ko so odšli v svet, ter bila neizmerno vesela, ko so se drug za drugim ponovno vračali v svoje gnezdo.
Moje življenje ni bilo vedno lahko. Doživela sem izgubo sina, tudi sama sem doživljala krivice, a nikoli ne čutim potrebe, da bi kar koli skrivala. Ko me v pogovoru sprašujejo to ali ono, iskreno odgovarjam.
Zadnjih 10 let pogosto nastopam na literarnih večerih, vodim pogovore, pišem kolumne, zapisujem kritične misli tudi na FB, sodelujem v razpravah o preteklosti in današnjem svetu. Zelo rada imam ljudi, ki znajo poslušati in razmišljati. Kritična sem do sprenevedanja in dvoličnosti, pa naj gre za družino, državo ali družbo nasploh.
Še posebej me boli, kadar se zamolčane zgodbe potiskajo v ''zavetje teme''. Stiskam pesti, ko slišim koga blebetati, da so se moji sogovorniki ''verjetno zlagali''.
Če ne danes, morda pa čez sto let, bo prišlo spoznanje, da je (bilo) moje delo (poslanstvo) v tem, da prižigam ''luči'' in zgodbam pokažem pot na svetlo.
V enem stavku bi o sebi rekla takole: "Sem zapisovalka zgodb, tista, ki si želi, da bi nas prav zaradi njih življenje naredilo bolj človeške, bolj odprte, bolj razumevajoče.''
Foto:Miran Juršič- OBRAZI
Intervju je naredila SONJA JAVORNIK.
Več o knjigah, ki jih lahko tudi naročite pa tukajle:
jutri-2052.blogspot.com
Slovenščina
