Gregor Pobezin

Pred nekaj dnevi je Harvard sprejel odmevno odločitev: v boju proti tako imenovani inflaciji ocen je izglasoval pravilo, ki bo od jeseni 2027 delež najvišjih ocen A pri posameznem dodiplomskem predmetu omejilo na 20 % vpisanih študentov, z možnostjo štirih dodatnih ocen A. Ker gre za ameriški sistem črkovnega ocenjevanja, je vredno poudariti, da A pomeni najvišjo oceno, približno primerljivo z našo najvišjo številčno oceno, medtem ko ocene A− pravilo ne omejuje. Ukrep je nastal kot odziv na to, da se je delež najvišjih ocen A pri dodiplomskem študiju povečal s 24 % leta 2005 na 60 % leta 2025. Kljub temu so mu študenti večinoma nasprotovali; v anketi je omejitvi ocen A nasprotovalo skoraj 85 % sodelujočih. Čeprav je bil ukrep sprejet z namenom, da bi ocene znova pridobile svojo »težo«, takšen pristop odpira eno temeljnih vprašanj o poslanstvu izobraževalnih institucij. Ali naj bo primarni cilj šolstva razvrščanje in ocenjevanje posameznikov ali ustvarjanje okolja, v katerem lahko čim več ljudi doseže visoke standarde? Čeprav imata v družbi obe funkciji določeno vrednost, sodobni pedagoški pristopi kažejo, da se največji učinki izobraževanja pokažejo takrat, ko temelji na opolnomočenju. Učenje je po svoji naravi proces iteracije. Dober sistem dopušča in celo spodbuja, da posameznik poskuša znova in znova, dokler ne usvoji želenega koncepta ali metode. Sistem, ki prevzame vlogo neizprosnega razsodnika že ob prvem neuspehu, deluje v nasprotju z logiko razvoja posameznika. Domače naloge in vaje bi morale biti predvsem varen prostor za učenje iz napak in utrjevanje znanja, ne zgolj merilni instrument za presojanje domnevne sposobnosti. Pogost argument za strožje ocenjevanje in umetno vsiljene krivulje ocen je, da to trgu dela in organizacijam olajša prepoznavanje najboljših kadrov. Vendar praksa vse bolj kaže, da golo študijsko povprečje izgublja pomen kot učinkovit kazalnik kakovosti bodočega zaposlenega. Sodobne organizacije se pri iskanju talentov pogosto raje zanašajo na specifične preizkuse dejanskih veščin, praktične naloge in intervjuje, s katerimi preverijo, ali nekdo resnično obvlada svoje področje in ali je sicer primeren za delovno mesto. Za prepoznavanje odličnosti zato ni nujno potrebna umetno razpršena krivulja ocen. Da visoki standardi ne potrebujejo nujno ostre notranje selekcije, dobro ponazarjajo izobraževalni modeli, ki več poudarka namenjajo podpori kot rangiranju. Finska je dolgo veljala za enega najvplivnejših primerov takšnega pristopa: njen sistem ni temeljil predvsem na zgodnjem razvrščanju, standardiziranem testiranju in ostrem tekmovanju za ocene, temveč na prizadevanju, da čim več učencev doseže visoko raven znanja. Ključna ideja takšnega modela je, da uspeh ni omejena dobrina, za katero bi morali učenci tekmovati med seboj. Seveda objektivno in rigorozno ocenjevanje ni brez vrednosti. Nujno je pri specifičnih certifikacijah strokovnosti, zahtevnih strokovnih licencah ali omejenih vpisnih postopkih. Toda selekcija ne bi smela postati jedro izobraževanja in glavni cilj grajenja znanja. Razmislek o ukrepih elitnih univerz nas tako pripelje do dveh različnih pojmovanj odličnosti. Prvi pristop temelji na izključevanju: najprej se strogo omeji vstop, nato pa se še znotraj izbrane skupine umetno zajezi število tistih, ki jim je dovoljeno doseči najvišjo oznako uspeha. Drugi, bistveno naprednejši pristop postavlja izjemno visoko letvico znanja, hkrati pa zagotavlja podporo, da jo lahko preskoči čim širši krog ljudi. V resnično napredni družbi odličnosti ne bi smeli meriti predvsem po tem, koliko ljudi je sistem izločil, temveč po tem, koliko ljudem je omogočil, da svoje znanje in sposobnosti razvijejo do ravni, na kateri lahko dosežejo vrhunske rezultate v resničnem svetu. harvardmagazine.com/university-new…

@CSMFHT L C ... Alimentus

What's an ancient name that seems too modern when you read it?

Mausoleum of Augustus update- still a lot of work to do!

The son of Zeus, Herakles/Hercules, stares straight into your soul in this sculpture. Statue of Hercules, now housed at the Ny Carlsberg Glyptotek in Copenhagen. 1st century BCE-1st century CE.

I didn't know Helen of Troy could generate so much conflict.

In the 1970s, David Premack wondered if a chimpanzee could be taught to ask a question. He taught Sarah 130 plastic word-tokens. She answered his questions easily. After years of work, she had never asked one of her own. Sixty years later, no signing ape has. A four-year-old human asks about 25 questions an hour. Paul Harris at Harvard counted them: kids ask their parents around 40,000 questions between ages two and five. Premack even worked out a method for teaching an ape to ask. Hide a snack the chimp expects. Wait for her to sign "where is it." He never bothered running it on Sarah. She spent her sessions answering his questions, never asking her own. A normal kid, he pointed out, asks "what that? who making noise? when Daddy come home?" on a loop. Washoe the chimpanzee, the first one taught American Sign Language, knew 250 signs. She could request food. She could sign her name. She once saw a swan and called it "water bird," a sharp invention for an animal she had no sign for. She never asked what the swan was, or where it came from, or anything else. Koko the gorilla knew about 1,000 signs. Kanzi the bonobo understands more than 3,000 spoken English words. Nim Chimpsky, Herbert Terrace's chimp at Columbia (named to mock the linguist Noam Chomsky), strung 125 signs into more than 20,000 combinations. His longest stretch was "give orange me give eat orange me eat orange give me eat orange give me you." He never asked a thing. Joseph Jordania, a researcher in Melbourne, thinks this is the line between us and them. To ask a question, you first have to know that the person across from you knows something you don't. Apes do not seem to get to that step, even after a lifetime of being talked at by humans. Human kids cross that line around their fourth birthday. Apes never do.

[OVIDIJ: METAMORFOZE] Vabljeni k poslušanju pogovora s klasično filologinjo Barbaro Šega Čeh, ki je pred kratkim prevedla že tretjo knjigo Ovidijevih Metamorfoz! Dostopen je na ars.rtvslo.si/podkast/izslo-… Vseh knjig bo pet, dodana bo še šesta, ki bo študijska.

Berlin's Pergamon Museum reopens in June 2027 artdependence.com/articles/berli…

Here are some ways in which the world has gotten better.

Najboljša prvoaprilska.

Academic life

Journeys of Odysseus

In nomine Christi vincas semper — “May you always triumph in the name of Christ.” (Diptych of Probus, 406 AD)

“Practice any art… no matter how well or badly, not to get money and fame, but to experience becoming, to find out what's inside you, to make your soul grow.” - McKellen reciting Vonnegut

From THE GOD DEBATE: Me: Why should you care for the needy? Why should you donate blood? Why should you refrain from murder and robbery? You can't possibly say that the only reason to do it is because God will punish you in an afterlife. If God's back was turned, does that mean it would be okay to kill and rob or let people drown or starve? I can think of plenty of secular reasons to do it. Namely, I would not want to be left to starve or drown or die of lack of blood. I would not want to be the victim of murder or robbery. There's nothing special about me, and therefore what I demand of everyone else, I have to accept for myself. It is clear that we would all be better off in a world where everyone helped each other and refrained from hurting each other compared to a society where everyone was a rapacious psychopath. That's why we should be moral. God has nothing to do with it. Ross Douthat (@DouthatNYT): What happens in Dr. Pinker's argument is that as an heir of Jewish and Christian civilization, he imports, as this kind of commonsensical position, metaphysical propositions about the existence of these human rights that no one has ever seen of or heard of. He cannot show me a human right under a microscope. He cannot prove to me in a mathematical theorem why segregation was wrong, why it was wrong to murder people in the gulag or the concentration camp for the sake of a better tomorrow. He asserts that it's necessary for, again, sort of decency and order and so on, and often it is, but there has to be a stronger reason when you find yourself in a position where what the society says is out of joint with what you think are the fundamental truths about the universe.

Franciscan Monastery in Dubrovnik, Croatia

Aeschylus describing the sack of a city: ἄλλος δ᾽ ἄλλον ἄγει, φονεύ- ει, τὰ δὲ πυρφορεῖ· καπνῷ δὲ χραίνεται πόλισμ᾽ ἅπαν· μαινόμενος δ᾽ ἐπιπνεῖ λαοδάμας μιαίνων εὐσέβειαν Ἄρης. - one takes the other, kills and sets fires, smoke soils the whole city, and the breath of raging Ares, breaker of nations, defiles all piety Seven Against Thebes, 340-344

V zadnjih dneh so vojaške sile Združenih držav Amerike in Izraela izvedle najsilovitejši napad na Iran v zgodovini te regije. Uničena je bila jedrska in vojaška infrastruktura ter likvidirani visoki predstavniki režima. V primeru večine drugih držav bi takšno obglavljenje vodstva verjetno pomenilo konec spopada. A Islamska republika ni konvencionalna država in nikoli ni bila. Njena moč ne sloni na raketah, ampak na ideologiji, po kateri je trpljenje sveto, smrt zmaga in vsaka nova ruševina le še potrjuje pravilnost izbrane poti. V takšnem sistemu uničenje infrastrukture in celo smrt vodilnih nista poraz – sta priložnost za nove mite, novo rekrutacijo, novo radikalizacijo. In vendar: ravno zdaj je ta ideologija globlje v krizi kot kadarkoli v svoji štiridesetletni zgodovini. Razpoka ne prihaja od zunaj, ampak od znotraj. Da bi razumeli, zakaj je ta sistem tako trdoživ, je treba poznati njegove korenine. In te korenine so presenetljivo sodobne. Ideologija, ki poganja iranski režim in njegovo mrežo regionalnih milic, se rada predstavlja kot starodavna, izpeljana naravnost iz islamskih izročil. V resnici je nastala v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bližnjevzhodni radikalni misleci začeli združevati zahodne revolucionarne ideje z vero in ustvarili nekaj povsem novega. Navdih so črpali iz najrazličnejših virov. Iz kitajskega modela, ki ga je utemeljil Mao Cetung, so prevzeli ključno zamisel: cilj spopada ni hitra zmaga, temveč počasno izčrpavanje tehnološko močnejšega sovražnika – v prepričanju, da se bo nepotrpežljivi Zahod sčasoma utrudil in umaknil. Iz alžirskega boja za neodvisnost od Francije so se naučili izzivati nesorazmerne vojaške povračilne ukrepe, kajti takšni ukrepi radikalizirajo domače prebivalstvo in pritegnejo mednarodne simpatije. Od Frantza Fanona, martiniškega filozofa in enega najvplivnejših mislecev protikolonialnega gibanja 20. stoletja, so podedovali tezo, da nasilje nad zatiralcem deluje kot očiščujoča katarza – dejanje, ki zatiranem posamezniku povrne dostojanstvo. K vsemu temu so dodali koncept, ki ostaja izjemno vpliven še danes: idejo o globalnem imperialističnem organizmu, v katerem so vse zahodne države, institucije in zavezniki del enega samega telesa. V tej logiki je udarec proti kateremu koli delu sistema – naj bo to Izrael, ameriška baza ali celo lastni državljani z zahodnimi nazori – udarec proti celoti. Te v osnovi levičarske in sekularne koncepte so v času pred islamsko revolucijo leta 1979 prevzeli radikalni verski ideologi in jih preoblekli v sakralno obleko. Pri tem so izvedli radikalen preobrat znotraj same šiitske vere. Tradicionalno religioznost, ki je stoletja poudarjala pasivno duhovnost, umik iz politike in žalovanje, so preoblikovali v tako imenovani rdeči šiizem – ideologijo aktivnega upora in krvi. Zgodovinske verske osebnosti so bile reinterpretirane kot socialni revolucionarji, primerljivi z marksističnimi ikonami. Mučeništvo je iz osebne duhovne tragedije postalo hladnokrvno taktično orodje. Rezultat je bil črno-bel pogled na svet, ki človeštvo razcepi v dva nezdružljiva tabora. Na eni strani stojijo “arogantni”: Zahod in njegovi zavezniki, ki moč črpajo iz tehnologije, sekularizma in materialnega bogastva. Na drugi strani stojijo “zatirani”, katerih glavna prednost je domnevna duhovna čistost. V tem sistemu revščina ni znak slabega upravljanja države, temveč dokaz moralne superiornosti. In smrt ni strošek, ki bi ga moralo vodstvo minimizirati. Je mehanizem za doseganje zmage. Kljub tej navidezni neprebojnosti se je ideološki oklep začel krhati že dolgo nazaj, pri čemer prelomnica ni bil spopad z Zahodom. Bil je vstop iranskih milic v sirsko državljansko vojno pred več kot desetletjem. Ko so te sile posredovale v zaščito tamkajšnjega Asadovega diktatorskega režima in pri tem izvajale nasilje nad civilnim prebivalstvom, se je mit o zaščitnikih zatiranih nepovratno zrušil. Gibanje, ki je celotno legitimnost gradilo na boju proti tiraniji, se je v očeh širše regije samo prelevilo v tiranijo. To ni bil le propagandni poraz. Bil je strukturni zlom pripovedi, na kateri je temeljil celoten sistem. Vzporedno se je povečeval notranji pritisk. Desetletja podrejanja celotne državne ekonomije viziji večne vojne so Iran pripeljala na rob gospodarskega zloma. Državljani, ki se soočajo s hiperinflacijo, pomanjkanjem osnovnih dobrin in mednarodno izolacijo, vse jasneje prepoznavajo, da so astronomska sredstva za financiranje tujih milic in oboroževalnih programov neposredno odvzeta njihovi lastni prihodnosti. Najzgovornejši dokaz tega preloma so besede, ki odmevajo na iranskih ulicah. “Ne Gaza, ne Libanon – moje življenje za Iran!” To geslo zariše naravnost v jedro državne doktrine. Ni le protest, ampak eksplicitna zavrnitev ideologije, ki briše nacionalne interese v korist izvoza revolucije. In je zahteva, ki je ta sistem ne more izpolniti, ne da bi prenehal biti to, kar je: zahteva po običajnem, normalnem življenju. V tem je jedro paradoksa. Ko se mladi, ženske in delavci na ulicah borijo za pravico do prihodnosti, se soočajo z režimom, ki svojo legitimnost črpa iz slavljenja smrti. Gibanja, ki v ospredje postavljajo življenje in osebno svobodo, so najgloblje možno nasprotje takšnemu sistemu. Fizično obglavljenje režima je sicer uničilo avro božje nedotakljivosti, a resnično eksistencialno grožnjo mu predstavlja nekaj drugega – dejstvo, da iranska civilna družba teh izgub ne objokuje. Ne objokuje jih tako, kot bi ideološki aparat nujno potreboval za novo mobilizacijo. Ko mora država za ohranjanje nadzora izklapljati internet, zapirati državljane in uporabljati brutalno silo proti lastnem prebivalstvu, dokončno izgubi pravico, da se predstavlja kot zaščitnica zatiranih. Takšen sistem izgubi del legitimnosti, ki jo potrebuje za dolgoročno stabilnost. Sistemi, ki temeljijo na kultu žrtvovanja, se v krizah pogosto poskušajo obnoviti z radikalizacijo. Zato za zružitev režima ni dovolj zgolj napad na njegovo vojsko, ampak takšni sistemi razpadejo šele, ko izgubijo nadzor nad pripovedjo, ki jim daje smisel. Najmočnejše orožje proti kultu mučeništva je preprosto resnica o tistih, ki ga pridigajo. Medtem ko režimska propaganda od navadnih državljanov in borcev zahteva askezo, požrtvovalnost in pripravljenost na smrt, politične in vojaške elite s svojimi družinami pogosto uživajo v izjemnem bogastvu in razvratnem življenjskem slogu – v Dubaju, v Istanbulu in v evropskih prestolnicah. Pomembno je tudi zavedanje, da je režim, ki črpa moč iz slavljenja smrti, najbolj ranljiv, ko se sooči s slavljenjem življenja. Ples, glasba, odkrito zavračanje vsiljenih norm oblačenja in proslavljanje svobode niso kulturni prekrški. So dejanja političnega upora v najčistejši obliki. Mednarodna skupnost mora to civilno družbo podpreti, kolikor je le mogoče. In nazadnje: razbiti je treba ideološko lepilo, ki to mrežo milic in zavezništev še drži skupaj. To lepilo je prepričanje, da so vsi spopadi na Bližnjem vzhodu del ene same svete vojne proti Zahodu. Protistrup je lahko kar lokalni patriotizem. “Iran na prvem mestu“ – ali “Libanon na prvem mestu“ – so gesla, ki rušijo temelje ideologije izvoza revolucije. Ko prebivalstvo zahteva suverenost nad lastno državo in zavrne vlogo orodja v rokah peščice radikalcev, se mreža sesuje na izolirane, šibke frakcije. Za to abstraktno razpravo stojijo konkretni ljudje. Ko sem se pred časom v okviru mednarodnega projekta dlje časa družil z mlado profesorico iz Irana, sva hitro ugotovila, da oba med drugim spremljava iste ameriške, evropske in presenetljivo tudi izraelske televizijske serije. Ob razpravah o interpretaciji kvantne fizike in drugih znanstvenih temah mi je povedala, da ima režim po njenem občutku podporo le pri nekaj odstotkih prebivalstva in bo kmalu padel. Žal pa je od takrat minilo že kar nekaj časa.

"Key points: -Belonging is necessary, but without mattering, it cannot sustain a flourishing life. -Flourishing requires projects that resist entropy through effort and purpose. -Even children need to feel their contributions count. Feeling included isn't sufficient. -Healthy communities unite belonging and mattering within democratic norms and a respect for truth."

This word “Amathia” describes much of the world today. Amathia (ἀμαθία) in Greek philosophy refers to a culpable or willful ignorance — a condition in which a person could know better but chooses not to. Unlike simple ignorance (agnoia), amathia is morally and intellectually blameworthy. It is often linked to arrogance, self-satisfaction, and resistance to correction, rather than mere lack of information.